Palestinci v Gazi so vojaško poraženi, vendar se borijo naprej. Izrael ima za svoje nasilno in človeško nesprejemljivo početje podporo v Varnostnem svetu OZN in s strani držav, članic NATO. Javno mnenje je deloma na strani Palestincev, Hamas ga z nepristajanjem na ponujene (zanj vedno slabše) mirovne pogoje podžiga s krvjo lastnega ljudstva. Vprašanje je, koliko krvi neoboroženega prebivalstva Gaze bi moralo preteči, da bi VS OZN in NATO pod pritiskom javnega mnenja morda vendarle ukrepala proti Izraelu. Za moj okus bistveno preveč.
Čeprav je Izrael tisti, ki s surovo močjo pobija tudi nedolžne civiliste, je Hamas tisti, ki trmasto vztraja v tem neenakem spopadu. V zgodovini je že marsikateri modri voditelj priznal poraz proti premočnemu nasprotniku, da bi rešil svoje ljudstvo. V tem primeru se dogaja nasprotno: iz aktualnih dogodkov v Gazi izhaja moja bojazen, da je vodstvo palestinskega naroda pripravljeno za politične cilje svoje ljudstvo tudi žrtvovati. Kdo hoče poraziti do zob oboroženega krvoločnega velikana z golimi pestmi lastnih otrok?
Geostrateška zgodovina, kolikor jo poznam, ni utemeljena na pravičnosti, temveč na razmerjih vojaških sil. Mednarodno pravo samo po sebi je v glavnem pesek v oči; najpomembnejše odločitve glede mednarodnopravnih razmerij so podprte z realno močjo. Moč javnega mnenja sicer lahko vpliva na politiko in s tem posredno na geostrateške premike, vendar iz svojih dolgoletnih izkušenj lahko povem, da praviloma z zamudo, potem ko je kri že obilno prelita. Če palestinsko vodstvo igra na to karto, se v še hujše prelivanje krvi podaja zavestno. In če je to njegova odločitev, se jaz lahko v najboljšem primeru opredelim za čim več človečnosti v tem obroženem konfliktu, v katerem se oba udeleženca zavedata, kaj počneta.
blog 