Nekateri zaradi gozda ne vidijo dreves, ker so daleč od njega, drugi zaradi dreves ne vidijo gozda, ker so v njem. Obakrat pa gre za isti gozd in ista drevesa.
Recimo, da gozd predstavlja kapital, drevesa pa ljudi. Po tej pomožni simboliki naj bi kapitalist zaradi kapitala ne videl ljudi, socialist pa naj zaradi ljudi ne bi videl kapitala. Zato se mora kapitalist nekoliko približati ljudem, socialist pa se je prisiljen malo oddaljiti od njih, toliko da oba uvidita celotno sliko. Ljudje namreč bivajo v sožitju s kapitalom ne glede na različne ideološke oziroma ekonomsko–politične nazore. Gledišče, s katerega je mogoč ta uvid, je izhodišče za demokratično sožitje socializma s kapitalizmom in kapitalizma s socializmom. V ta namen kapitalizem povzame nekatere lastnosti socializma, le–ta pa nekaj lastnosti kapitalizma. Pogoj za njuno sožitje pa je zavedanje, da so razlike med tako nastalima social–kapitalizmom in kapital–socializmom zgolj virtualne in med njima v bistvu ni razdalje, saj sta uspela zasesti isto gledišče.
Ah, seveda ostanejo razlike! Ampak o njih kdaj drugič, ker je preveč podobnosti, da bi tule izgubljal čas z različnostmi.
Raje torej še malo o enakosti med njima. Obstaja globalni konsenz, da ljudje prek svojih institucij ali pa neposredno med sabo trgujemo. V bistvu gre za sofisticirano obliko menjave dobrin prek preračunavanja in evidentiranja vrednosti, ki se zbirajo v obliki večjega ali manjšega bogastva na neštetih kupčkih in kupih. Gre za neke vrste igro na podlagi bolj ali manj trdnih dogovorov: ti meni lubenico, jaz tebi bankovec; ali pa jaz tebi kredit, ti meni vračilo+obresti; ali pa jaz tebi orožje, ti meni nafto … itd. … dokler se ne zgodi, da ti meni ne daš tistega, kar zares hočem ali celo potrebujem, in za kazen dobiš od mene bombo, jaz pa vojni plen. Velja pomembna zakonitost, da hočem jaz več kot ti, ti pa več kot jaz. V teh igrah igrajo glavne vloge Ekonomija, Politika in Psihologija, seznam stranskih vlog je neizčrpen, prizorišča so raznolika, glavni dve kulisi sodobnih uprizoritev pa sta kapitalizem in socializem: prvi na desni strani odra, drugi na levi. Režiser je neznan ali pa ga celo ni, toda važno je, da se igra dogaja, in to na istem odru.
Ni dvoma, da je svet v tem času bolj ali manj uravnotežen, utemeljen na ravnovesju sil. V Evropi, na primer, je to ravnovesje na več ravneh skoraj popolno, zato se lahko bistveni premiki dogajajo za zaveso demokracije. Demokratično izbiramo liderje in predstavnike, prek njih sprejemamo predpise, jih kršimo do relativno razumne mere, si sodimo za napake, se kaznujemo in nagrajujemo, pri čemer ima seveda vsak svoje potrebe, veselja, skrivnosti … in življenjski nazor. Posameznik je po veri to ali ono, po prepričanju pa kapitalist ali socialist, kar je najbolj groba in površna skupinska razdelitev ljudi od vseh možnih. Žal se v premnogih primerih zreducira le na pojma levičar in desničar, kar pa je lahko zelo problematično, zlasti v Sloveniji.
Slovenija je namreč komaj zaplula v zgodovino sveta, lahko bi se reklo, da je še v puberteti. Boj med levico in desnico izvira iz nerazrešenih travm zadnje velike vojne in nato še iz desetdnevnega spopada za osamosvojitev in vzpostavitev državnosti. Travme se – ker so nerazčiščene – seveda nadaljujejo, na nekaterih ravneh celo stopnjujejo, glavna žrtev tega nesmiselnega dogajanja pa smo seveda mi, državljani in naša država. Zavesa demokracije komajda še zastira gnevne prizore na našem malem provincialnem odru, kjer smo si zrežirali in zdaj gledamo igro v dveh dejanjih: v prvem poteka brezkončni prepir med socialistom in kapitalistom, ki umetelno poglabljata svoj spor; v drugem pa se onadva spopadata naprej, na rampi pa medtem v strahovitih krčih umira pravna država. Scenarij za tretje dejanje, ki naj bi bilo katarzično, je sicer že napisan, vendar pa ga direkcija gledališča nikakor noče uprizarjati, kot da bi se – iz nekih povsem neracionalnih razlogov – bala navdušenja že vsega naveličanih gledalcev. Dvorana se prazni, podobna je volitvam s komaj polovično udeležbo, direkcija pa še kar vztraja in stopnjuje oba glavna prizora: levičar dviguje pest proti desničarju, desničar se niti slučajno ne da; vsak s svoje strani tolčeta drug po drugem in po ubogi umirajoči državici, namesto da bi ji složno priskočila na pomoč in jo odrešila peklenskih muk.
Dovolj šale. Ne gre več samo za teater. Gre za drevesa, ki nočejo rasti v istem gozdu.
Obstajajo kapitalistične države, ki premorejo več socializma od socialističnih. In obratno: obstajajo socialistične države, ki se obnašajo bolj kapitalistično od kapitalističnih. Torej je desničar lahko naravnan bolj socialno in ima tudi levičar lahko zmernejši odnos do kapitala. Konec koncev sta oba pred isto izbiro: ali se bosta neusmiljeno tolkla za vsako ceno in pri tem drug drugega onemogočala, ali pa se bosta lotila istega projekta in pri tem tekmovala, kdo bo boljši.
blog 