Včeraj so se poslanci državnega zbora spoprijeli z vprašanjem, ali je lahko pravnomočno obsojeni zapornik hkrati tudi poslanec v državnem zboru. Zakonodajno pravna služba državnega zbora je že prej argumentirano ugotovila, da se to glede na obstoječo pravno ureditev lahko zgodi. Kar nekaj zelo uglednih ustavnih pravnikov je že objavilo pritrdilna mnenja, dva ali trije pa so za medije zatrdili nasprotno.
Najprej se je izkazalo, da poslanci ne zaupajo lastni strokovni službi. Nekateri so celo zavzeli stališče, da mora pripraviti drugačno mnenje. Ustavnega sodišča raje ne bi vpletali, saj bi lahko njihove politične cilje zameglilo z ustavnostjo. Eden je predlagal, da je treba ukrepati po zdravi pameti in moralnih principih, v skladu s politično kulturo, ne pa v skladu s predpisi. Že s tem so dali vedeti, da bo v tem mandatu njihova zakonodajno pravna služba nepotrebna, če ne celo moteča, da se bodo rajši šli kar golo politiko brez prava. Zakonodaja bo torej v državnem zakonodajnem telesu igrala stransko vlogo.
Takšno stališče pa se je še potrdilo s sklepom, da bodo na pravniškem trgu kupili dodatna mnenja t.i. neodvisnih pravnih strokovnjakov po izboru političnih strank. Stroški bodo najbrž bremenili račun državnega zbora, njihova višina pa bo skupaj s politično voljo vsake stranke, ki bo med pravniki izbrala svojega strokovnjaka, vplivala na neodvisnost tako pridobljenih mnenj. Lahko predvidevam, da bodo večinoma angažirani tisti strokovnjaki, ki svoja mnenja državnim institucijam tudi sicer prodajajo prek svojih zasebnih firm. Našim poslancem se takšni kalibri zdijo bolj verodostojni od lastne zakonodajne službe, razen če bodo razložili veljavno zakonsko ureditev tega vprašanja v nasprotju z njihovo politično voljo. Tega pa se ni treba bati, ker bodo vse stranke izbrale prave, naše strokovnjake, nasprotno mislečega kandidata pa bo izbrala samo ena stranka, tista, katere poslanca je treba vreči iz parlamenta.
Bedniki: delegati, ne pa poslanci. Če ne bo farse s kaznivim dejanjem, ki naj bi se zgodilo na neznanem kraju, ob neznanem času in na neznan komunikacijski način, na sodiščih kmalu konec, znajo prepustiti primer še mednarodni arbitraži, ki se bo zbrala po koncu njihovega mandata.
Se pravi, da imamo tri nedelujoče veje oblasti: pravosodno, ki odloči, če odloči, kadar odloči, zakonodajno, ki ne zaupa lastni zakonodajno pravni službi in izvršno, ki je ni. Volivci, treba se bo malo zamisliti nad sabo.
Če ne bi šlo za človeka in njegovo družino, zraven tega pa še za demokracijo, bi se lahko človek samo še režal na ves glas!
blog 